Konkretna zgodba o tem, kako se približamo jeznemu, razburjenemu enajstletniku
Kot vsako leto tudi letos začetek bralne značke začenjamo s kulturnim dogodkom. Na obisk prihaja znani ilustrator, da bi učencem približal domišljijsko zgodbo skozi svoje risarske pripomočke. Večina otrok že z napetostjo pričakuje začetek, petošolec Nik pa se razposajeno valja po mizi, udarja s copati in maha z njimi. Povabim ga, naj se presede na stol in začne izbirati kulturno vedenje … Nik se sicer res presede, valjanje pa zamenja z žvižganjem (kot to počne še trojica, očitno njegovih razrednih pajdašev), noge pa razkošno položi na sosednji stol in se prav po domače razkomoti. Imam dve izbiri: lahko pogledam stran in ignoriram vedenje, lahko pa se na vedenje odzovem. Izberem drugo. Zavestno! Ker vem, kdo sem in kaj je moja vloga!
»Nik, pridi, greva na hodnik,« ga povabim tiho, a odločno.
»Zakaj pa jaz? Kaj sem pa naredil?« (Vrže mi parangal in upa, da se ujamem nanj.)
»Ne bova se tu pogovarjala, prireditev se je že začela,« ga primem pod roko, da skupaj zapustiva prizorišče.
»To ni fer. Zakaj pa ravno jaz? Tudi drugi moji sošolci so žvižgali, samo jaz moram z vami! Vedno sem vsega kriv! Zakaj pa nočete videti še mojih treh sošolcev, ki so prav tako žvižgali in se smejali?« kriči in med hojo s silo brcne copat z noge, da ta katapultira hišniku mimo glave. (Vem, da Nik frustrira in je jezen, ker je edini, ki bo po njegovem moral odgovarjati za svoje vedenje. Izgleda, da ima že podobno izkušnjo, zato se mu zbudijo že znani občutki. Hkrati me na vsak način želi prepričati (ali pa sebe), da so njegovo vedenje »sprožili« drugi in da ni nič kriv.)
S povzdignjenim glasom nadaljujem: »Jaz sem videla tebe, ker sem te že pred tem opozorila in ker si mi pomemben. Videla pa sem tudi tristo drugih otrok, ki so umirjeno čakali in se niso prav dobro počutili od tvojem početju. Če mi želiš sporočiti, da si vedenje izbral, ker so ga tvoji sošolci, ti jaz sporočam, da si imel na voljo tudi drugo izbiro. Verjamem, da je težje izbrati, ker so ti vrstniki pomembni in želiš biti del skupine, vendar je odločitev samo tvoja. In kaj si želel s svojim vedenjem sporočiti?«
(Nisem njegova učiteljica in na šoli veljam za umirjeno osebo. Načrtno dvignem glas in hitrost govora, ker vem, da bom le tako dosegla njegov zaznavni kanal. Najprej mu pošljem sporočilo o pomembnosti, nadaljujem z dejstvom o možnosti izbire in preverim, katero potrebo je zadovoljeval.)
»Kaj težite?! Saj smo se samo malo zabavali! Zakaj je to tako narobe?« (Pojasni mi, kar že vem: zadovoljeval je potrebo po zabavi in pripadnosti.)
»Ljubi Nik, čeprav nama je obema jasno, da veš, kakšni so šolski dogovori in pravila vedenja na kulturnih dogodkih pa ti vseeno povem, da ste starejši učenci zgled mlajšim. Kakšna sporočila jim dajete?« (Zelo pogosto mladi posežejo po zabavi, kadar jim je dolgčas ali pa imajo občutek svobode (v množici se je lažje skriti), zato ga z vprašanjem želim »postaviti« v druge čevlje, na drugo stran, da bi lažje razumel, kaj sporoča ostalim udeležencem.)
»Kaj me briga! Saj se tudi starejši do nas nesramno obnašajo!« (Z brezbrižnostjo skuša prikriti, kar je pravkar odkril. Hkrati pa že, ker je takoj navajen, išče izgovore za svoje vedenje.)
»Če prav razumem, si ta hip povedal, da imate starejši vpliv na mlajše in da zaznaš, da je vedenje starejših pogosto nesramno do mlajših? Si kdaj pomislil, da bi naredili, vi starejši, vtis na mlajše s kakšnim pozitivnim vedenjem? Da bi jih očarali s kakšno svojo spretnostjo ali znanjem?« (Preverjam, ali prav sledim njegovim besedam in mu odprem miselni svet z idejo, ob kateri se bo lahko zabaval in hkrati še dobro počutil. Potreba po moči je zelo mikavna in jo najstniki redko zavrnejo.)
»Kaj, saj jaz ničesar ne znam in v ničemer nisem dober!« (Dobim informacijo o njegovi samopodobi in o njegovih sličicah, kako vidi samega sebe.)
»No, tega pa ne verjamem! Ali lahko s stoprocentno gotovostjo trdiš, da je to res? Da ni ničeser, kar rad počneš in si v tem dober. Niti v šoli niti doma?« (Vem, da ljudje sami kreiramo svoje misli in da jim navadno tudi hitro verjamemo. Nujno sem potrebovala dokaz, da so Nikovi možgani lahko začeli vrteti nov film.)
»V šoli ne. Vse je bedno in v vsem sem slab. Dober sem edino v nogometu.« (Najde pozitivno sličico, dogodek iz preteklosti, ki mu je pustil pozitivno izkušnjo. Dogodek, ki je v njem vzbudil pozitivne občutke in čustva. Ko pomisli nanj, lahko te občutke ponovno podoživi.)
»Kakšne občutke imaš, kadar si tam uspešen?« (Spodbudim ga zato, da se v mislih preseli na nogometno igrišče.)
»Najbolje je, kadar zmagamo. Takrat sem kar ponosen sam nase in zelo vesel!« (Takrat ima pozitivno samopodobo in zadovoljene vse potrebe.)
»Bi si želel, da bi se tako počutil tudi v šoli?« (Verjamem, da mora vsak učenec v šoli doživeti občutke ponosa, notranje izpolnjenosti, navdahnjenosti …)
»No, to pa ni možno!« zanika, a intenzivno sodeluje v pogovoru. (Šola ni v Nikovem svetu kvalitet, vendar mu ideja postaja mikavna.)
»Odvisno je od tvoje izbire. Jaz ti ponujam svojo uro športa. Če želiš, se lahko povežeš s tretješolci tako, da z njimi podeliš svoje znanje in športne izkušnje.« (Ponudim prostor za pridobivanje pozitivnih izkušenj.)
»Uau, ali lahko predstavim nogomet? In prinesem športno opremo?« (Končno Nik vrti nov film, piše novo zgodbo, kjer bo lahko uspešen, pomemben, zaželen in zadovoljen v svoji koži. Ker ima jasen cilj, kakšne občutke želi doživljati, je poln idej in domislic.)
»Seveda. Pogoj je, da se na uro pripraviš in razložiš, kaj je to »fer play«, prepovedani položaj, enajstmetrovka, nogometna pravila, število igralcev … In da mi pred izvedeno uro prineseš pokazat svoj načrt.« (Želim, da izvedba ure Niku predstavlja izziv, saj bo le z dovolj zahtevno nalogo in občutkom, da ji je kos, lahko kvalitetno pripravil uro in bil po njeni izvedbi nase ponosen.)
Nik se z drugim žarom v očeh vrača v dvorano. Umirjeno se vsede in se ne odzove na vprašanja sošolcev, ki začudeno preverjajo njegovo spremenjeno podobo. (Ker ima zadovoljeno potrebo po moči in ker je pravkar dobil pravi občutek odgovornosti, se ne odzove na dražljaje sošolcev. Končno le-ti nimajo več vpliva nanj.)
EPILOG
Nik se je povezal s sošolcem. Skupaj sta cel mesec prihajala na preduro športa k tretješolcem, da sta uresničila svoj cilj: »Naučiti osemletnike in osemletnice osnove nogometa.« Po pogovoru z razredničarko je bil tudi v razredu bolj umirjen in sodelovalen.
Od dogodka je sedaj že skoraj eno leto. Če se srečava na hodniku, me vedno prijazno pozdravi in vpraša, kako sem. V resnici takrat oba čutiva medsebojno spoštovanje in tiho povezanost. In to samo zato, ker sem mu enkrat samkrat dala priložnost, da je v sebi poiskal tisto najboljše in verjel vase.